IVAN GLINŠEK, portret: »Slovenija: To je naša domovina, za mene je svetinja.«

Šentilj je sestavljen iz štirih zaselkov: Arnače, Ložnica, Silova in Laze. Iz zapisov je razvidno, da se naš kraj prvič omenja leta 1261 v zvezi s cerkvijo, ki je tega leta prešla pod patronat gornjegrajskega benediktinskega samostana. Prej je Št. lij spadal pod pražupnijo Škale, ki je nastala že v 10. stoletju. V času svetovnih vojn iskrivi navdušenec nad arhivskimi zapisi lahko najde marsikaj; o obdobju osamosvojitve pa bore malo. Na to nas je opozoril krajan Ivan Glinšek, v tistem obdobju dobro spominja.

78-letni Ivan, ki si je skoraj tri desetletja kruh služil v takratnem Gorenju in si je z družino ustvaril dom v Ložnici, je budni opazovalec dogajanja in razvoja v našem kraju. Čas teče, pove; vsega v kraju, denimo stare sušilnice, ki klavrno propada, ni mogoče ohraniti niti ji najti ustreznega novega namena. A spominov in dejanj ni mogoče zbrisati, četudi so bili desetletja spregledani.

»V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja sem bil svetnik v občinskem svetu, leta 1985 pa sem kot vojaški starešina prevzel funkcijo načelnika narodne zaščite« svojo pripoved začne Ivan. V začetku 80 let prejšnjega stoletja je država začela organizirati strukture t. i. Narodne zaščite po krajevnih skupnostih. Podlaga zanje je bila zapisana v Zakonu o splošni ljudski obrambi in družbeni samozaščiti (11. 20. 1982), tako je bilo tudi v KS Šentilj.

Zakaj so bile potrebne? »Namen je bil, da bi v primeru naravnih nesreč, vojne, pridobili formacije pri varovanju ljudi ali premoženja. Predvideno je bilo, da se seznami krajanov za vpoklic prilagodijo, šlo je teoretične priprave na bodoče potrebe. Lahko se je vpoklicalo kogarkoli, ki je bil psihofizično sposoben, tudi ženske.« Ker je bilo takrat politično ozračje v nekdanji SFRJ vse bolj napeto, brbotale so ideje o lastni državi, si nihče ni upal napovedati, ali bo formacija aktivirana.  »28. 6. 1991 je bila enota NZ Šentilj pri Velenju po ukazu OŠTO aktivirana. Naloga je bila zaščita vodnega rezervoarja v rajonu Gorica v Šentilju«, nadaljnji potek dogodkov niza Ivan Gril: »Varovanje se je začelo 28. 6., trajalo je do 20. 7., tajno, ponoči, torej 12 dni. Glede na položaj objekta sem Ivan odločil za obliko dvočlanskih patrulj, ki so se tekom noči menjale na 2 uri, izvedel sem tudi kratek tečaj o ravnanju z orožjem in delovanju patrulj. Postavil sem dva pomočnika, ki sta izmenjaje skrbela za menjavo patrulj, v začetku pa sem jih izvajal sam.« Kdo pa je objekt, poleg njega, še varoval? »Vpoklicanih pripadnikov je bilo iz Šentilja 30,  to so bili civilisti, precej je bilo upokojencev, vsi pa so bili visoko motivirani. Objekt, ki so ga varovali, je bil osamljen, saj je bil od bližnjih hiš oddaljen več kot 100 m, najbližja vojaška enota pa celo več kot kilometer.

»Sredstev in zvez ni bilo.« opisuje. Pripadnik NZ je bil namreč civilist, opremljen z ustreznim trakom na rokavu in oborožen. Bilo je pač vojno stanje. »Zaradi specifičnosti izvajanja varovanja, oboroženo varovanje, samoten objekt, vojno stanje, je bil vsem pripadnikom  priznan status veterana vojne za Slovenijo!«, ponosno pove. Morda še danes koga moti, da so ta status pridobili, razmišlja: »Ženevska konvencija je opredelila, kdo ima pravico do statusa vojnega ujetnika, in ta mora imeti uniformo in uradno objavljen zaščitni znak. Tako so imeli partizani kar precej težav, saj Nemci niso priznavali rdeče zvezde. Torej so bili diverzanti z orožjem. Tudi mi smo imeli samo rdeč trak. Okupator bi v vojnem času diverzante ustrelil.«

Med odmevnejše zadeve lahko v času osamosvajanja štejemo tajno hrambo orožja za potrebe TO. Tako je v zborniku »Tajna skladišča orožja TO v letih 1990 in 1991« domačija Uranjek  (Vranjek) omenjena na 93. strani. Hramba orožja  se je izvajala do začetka vojne v juniju 1991. 

Zakaj od Dnevu državnosti veterani prižigajo bakle, ga vprašamo: »Gre za znamenje svobode, poklon domovini in vsem, ki s(m)o se zanjo borili. To je naša domovina, za mene je svetinja.«