Pri Vrbenjaku: Izabela je žensko vino, saj ga ne moreš veliko spit’!

Na pragu martinovanja, ko je trgatev po vsej Sloveniji spet v manj vinogradih kot pred letom dni, smo pokukali tudi v šentiljske brajde. Franc Dolinšek je eden redkih vinogradnikov v pravem pomenu te besede v našem kraju in pod Kožljem v Zgornjih Lazah nam je pokazal svoje posestvo.

Vinogradniške površine v Sloveniji so padle na rekordno nizko raven, pod 14.000 hektarov. Krčenje vinogradov pomeni tudi krčenje kulturne krajine. Za vinogradniki je še eno zahtevno leto. Kmetovanje v spremenjenih podnebnih razmerah terja veliko znanja, natančnosti, izkušenj in malo sreče z vremenom, nam je potrdil 81-letni Franc, ki z ženo Slavico v tej branži vztraja že vse svoje življenje. »Tu sem zrasel gor, na stari domačiji; bilo nas je 10 otrok, 5 deklet in 5 fantov. In prav tu sem si ustvaril tudi družino; danes imava tri otroke in tri vnuke«. Z ženo sta pozneje gradila hišo zraven domačije, tako za nov začetek, še pred tem pa sta postavila novo štalo, iskrivo pove Franc.

Hišo krasi čudovit podeželski kovan zvonec, v bližnji okolici pa en sam breg in vinograd. »Z ženo nisva nič šolana, najina služba je že vse življenje dom, kmetija, vinograd«, pove, in se pošali: »Pravijo, da kmet mora biti butast«! A takšnemu ‘tadlanju’ se hitro upremo; Slovenija je majhna, a bogata vinorodna dežela v osrčju Evrope. Zaradi raznolikega podnebja, pokrajine, tal ter načinov pridelave se ponaša z izjemno pestrim izborom vinskih sort. V Šentilju je najbolj doma izabela in imajo jo tudi ‘pri Dolinšeku’.

Izabela je stara sorta trte, ki je ne škropimo in je primerna za brajdo, pergolo in sajenje ob opori; s to sorto so začeli že Francovi starši. »Pri nas je bila sadjarska hiša, a se ni izšlo. Pa smo začeli z vinogradništvom. Že oče je pripravljal trsne sadike, s cepljenjem, žagovino in pustil, da se sadika sili (zlepi); potem je šla v zemljo za leto dni«, pojasni postopek Franc. Prodajali so do 7000 sadik letno, ogromno vina in mesa, imeli so namreč veliko glav bikov.

»Od kraja je bila sama izabela, vendar je vinogradniki ne smatrajo kot žlahtno, zato smo šli v žlahtnino; dodali smo sorti kerner in sauvignon. Izabela je žensko vino, saj ga ne moreš toliko spit’«, zgovorno doda gospodar in spregovori o vse slabših letinah. Medtem ko je bilo še pred nekaj leti 3000 litrov vina na sezono, se je zdaj številka ustavila precej, kar desetkrat nižje, pri 300 litrih vina. »Ne gre več, težko je reči, kaj je narobe, lahko da je nova bolezen. Cepit smo nehali 20 let nazaj, pa tudi na splošno nihče več ne sadi«. Zakaj je tako, nas zanima. »Na kmetiji je vse leto delo; vinograd terja človeka od spomladi do jeseni. Ko se začne pozeba, so na vrsti koline. Pride slana, toča, bolezen trte, zavarovalnine so drage, mladi pa hodijo v službe«, preprosto pove ob kapljici rujnega.

Vseeno sta z ženo dobro shajala, se nasmeje, kljub požaru, ki je povsem uničil nekaj let staro štalo. Na pogorišču je zrasel sodoben zidan hlev. Kmetovanje je način življenja, sta prepričana in ponosna: »Na dopuste nismo hodili. Ali naj bi bike s seboj peljal? Še danes je tako; bila pa sva na morju enkrat samkrat na skupinskem izletu Kmetijske zadruge. Tudi prenočila sva tam. To je dovolj.«

Ob kramljanju in obujanju spominov na stare čase, ko so še vse delali ročno, ko ni bilo ne traktorjev ne kosilnic, ko so z motiko kopali v hrib, sadili dovolj globoko in nosili v nograd hlevski gnoj, Franc mimogrede svetuje Marjanu Hrustlu, kako naj s kvasovkami ter primerno temperaturo reši svojo letino. In doda: »Divji prašiči so nam skoraj povsem razrili vinograd, tako da nas čaka postavljanje pastirja, nujen pa bo tudi odstrel, ki so ga spomladi prepovedali. To je bila napaka!«

Kje so tisti časi, ko so k naši hiši ljudje ob Sv. Martinu tudi k nam brezskrbno hodili piti mošt, z nostalgijo v glasu židano zaključi svojo misel Franc.

Mi pa dodajmo: grozdje ni le za v vino, saj je izjemno zdravo; lupine, ki jih tako radi izpljunemo, ker so običajno trde in nam ostajajo v ustih, so dobre za prebavni trakt. Z uživanjem grozdja pospešimo pretok tekočin skozi mehur, ledvice in sečevod, učinkovito pa deluje tudi proti putiki. Vitamini A, C in E pa dajejo moč in energijo, ko se zunaj ohladi. Nenazadnje je izabela odlična za sladice.